Moje zadnje leto – hčerkini nohti

Skozi zgodovino je človek pokazal, da je resnično pripravljen začeti ozaveščeno živeti, ko se mu zgodi kaj hudega. Jaz pa si želim tukaj narediti spremembo, odločila sem se, da ne bom čakala, da živim v trenutku in na polno šele takrat, ko me bo nekaj vrglo ob zid, ampak da to naredim sedaj, ko sem v najlepšem obdobju svojega življenja.

Trenutno živim čudovito življenje, seveda imam še kar nekaj neizpolnjenih želja, ampak sem zares vesela oseba, ki živi na polno. Vedno sem bila in bom pozitivno naravnana, imam pa še eno srečo v življenju, v otroštvu nisem poznala strahu, ker sem razvila pogum za vse, ki so me takrat obkrožali in jih je bilo strah. To me je naučila moja psihoterapevtka Eva Erpič, seveda mi je ob tem tudi povedala, da je strah koristen in da je super, da ga kdaj povlečem na plano in da sedaj, ko sem odrasla, da mi strah lahko služi in da naj si ga dovolim.

Mož Gregor bi mi sedajle rekel, no, če živiš čudovito življenje, kaj bi rada, ga malo zakomplicirala. JA – ker sem to jaz in ker kljub temu, da je moje življenje res lepo, si želim iti stopničko višje, zato sem si izbrala leto 2026, da je to leto, ko bom naredila osebni eksperiment.

KAJ JE MOJ EKSPERIMENT?

To leto bom živela, kot da je moje zadnje leto, torej, da se decembra 2026 v moji domišljiji moje življenje konča. Seveda, teoretično se lahko konča kadarkoli mi je namenjeno, to nihče od nas ne ve vnaprej.

In še nekaj naj vam zaupam, tega nisem načrtovala, to je, kar poletelo iz mene, ko sem pisala novičke dne 11.1.2026 in sem jih naslovila, Grem do konca. No in zdaj sem se vrgla v ta eksperiment cela.

PRIMER MOJE VZGOJE

Danes vam zaupam, kaj se zgodilo prejšnjo nedeljo zvečer, ko me je hčerka vprašala, ali gre v ponedeljek popoldan lahko spet na nohte. Lili je stara 15. let in je prvič šla na urejanje nohtov z gelom, ko je imela valeto. Takrat je bil dogovor, da ji plačam jaz, potem pa, če bo želela nadaljevati, da si bo morala plačevati sama iz žepnine. Po valeti si je nekajkrat plačala sama, potem pa je na moje veselje, prenehala s tem. Zakaj na svoje veselje, tudi sama sem leta tako urejela nohte, sedaj pa se vse bolj vračam k naravi. Želim uporabljati izdelke, ki so lokalnega porekla, začela sem se barvati z naravnimi barvami, na mojem telesu ni več nič umetnega. Se pa z veseljem naličim, nadišavim, lepo oblečem, ker s tem dnevno poudarjam lepoto, ki mi jo je narava dala.

Ampak ja, jaz sem potrebovala 45 let, da sem do tega prišla, vsako obdobje prinese nekaj novega.

Prišla je ta nedelja, ko se je Lili spet odločila za urejanje nohte z gelom. Vprašala me je, ali lahko gre v ponedeljek na nohte. Ura je bila že 22.00, ko je bil čas, da gremo spat, bila sem utrujena, ona pa se je šele takrat začela sušiti lasje, kar res ne maram, da se kršijo domači dogovori.
Že na videz razdražena, sem najprej začela godrnjati in bila proti njenemu predlogu. Ona me je vprašala: ”Mami, zakaj ne smem, peljala sem bom z avtobusom tja, sama bom plačala, tako kot sva bili dogovorjeni, ko sem šla prvič”.
Nisem še odnehala, omenila sem slabo oceno in kako nima časa zato. Na to mojo opazko je odgovorila z vprašanjem: “a sedaj mi boš pa slabo oceno naprej metala, saj vidiš, koliko se učim, kako se trudim”.

Utihnila sem, zavzdihnila in se spomnila svojega eksperimenta in si rekla: “Torej Petra, če je to tvoje zadnje leto ali je to pomembno za vzgojo, kaj se bo s tem Lili naučila”.

In imela sem odgovor, ampak sedaj je bilo še potrebno pogoltniti ponos in povedati, da ima prav. In sem ji rekla: “Res je Lili, veliko se učiš, trudiš se, vidim to na lastne oči, prevzemaš odgovorovnost in težava je tokrat v meni, ker sem bila res vesela, da si prenehala si dajati to na nohte, ker je meni pomembno, da se ljudje čim bolj začnemo vračati k naravi. Se pa zavedam, da jaz v najstniškem obdobju nisem tako razmišljala, in sem iskala lepoto drugje, zato pojdi jutri na nohte”.
Sem ji pa še rekla, da je ura res že pozna, da naj pusti sedaj telefon zunaj in se hitro posuši in gre spat. Objeli sva se in obe zadovoljni odšli vsaka v svojo smer.

NI ŠE KONEC

Tukaj se zgodba ne konča, z Gregorjem sva odšla spat in čez 10 minut sem vstala in šla še na stranišče, slišala sem Lili, kako snema glasovno sporočilo in si ne suši las. Brez pomisleka sem odprla vrata kopalnice in jo vprašala, kaj je sedaj to, ali je bil najin dogovor tak. Rekla je ne in odložila telefon. Z zelo odločnim glasom sem rekla: “Odloži telefon na hodnik, in da se ga ne pritakneš več, imaš 10 minut, da zaključiš in greš spat”.

Ko sem se ulegla nazaj v posteljo, sem se še zadnjič tisti dan vprašala: “Petra, če je to tvoje zadnje leto, ali je bilo to potrebno”. Čez obraz se mi je narisal spokojni nasmešek, ja definitivno sem ravnala prav, ker zdrave meje so moja zapuščina za moje otroke.

In tako se nadaljuje moj eksperiment, se oglasim spet kmalu z novim primerom, več o mojem delu si lahko preberete tukaj.