Vsak dan se vprašam, kaj če zadnjič

poljubljam moža,
objemam hčerko,
se pogovarjam s sinom,
slišim mamin glas,
maham očetu,
se sprehajam z bratom,
stiskam svojo psičko,
se zasmejem sosedi.

In ravno zaradi tega vprašanja je moje življenje drugačno, kot pred nekaj leti.

Zelo rada berem knjige uspešnih ljudi in pogosto kasneje naletim na njihove intervjuje, kjer jih proti koncu njihove življenjske poti novinarji vprašajo, česa obžalujejo iz preteklosti. In slišimo razne vzroke za obžalovanje. Če so poslovno uspešni, velikokrat obžalujejo čas, ki ga niso podarili svojim najbližjim. Če imajo čudovite odnose z družinami, obžalujejo, da se niso bolj posvetili poslovni poti. Če so bili s kom dolgo časa v prepiru, obžalujejo, da niso našli načina odpuščanja. Če so imeli fantastično kariero in lepo družinsko življenje, obžalujejo, da si niso čisto vedno vzeli časa za nekoga, ki jih je predčasno zapustil. Ljudje vedno nekaj obžalujemo, zato, ker smo neprestano v svojih mislih, v preteklosti ali v prihodnosti in zelo malo smo v sedanjem trenutku.

Ali bi bilo kaj drugače, če bi ljudje vedeli, kdaj pride naša zadnja ura?
Ali bi sploh šli v zakon, če bi vedeli, da bo z nami oseba fizično samo 9 let?
Ali bi imeli otroke, če bi vedeli, da jih bomo izgubili zelo kmalu?

Verjetno bi bilo precej drugače, ker ljudje ne želimo biti žalostni, trpeti, ne maramo solz, zato se raje ne odločimo, če že vnaprej vemo, da nas bo bolelo. Hvaležna sem, da tega nikoli ne vemo, da nam življenje tega ne pove. Ampak sem pa pri svojem delu s strankami ugotovila, da se vsi, vključno z mano zelo radi zatikamo v preteklosti ali v prihodnosti. Namreč sem Heal Your Life® coachinja, prevod v naš lep slovenski jezik pravi mentorica po programu Ozdravi svoje življenje. Ta program je napisala Louise Hay, svetovno znana avtorica knjig za samo pomoč, javna motivatorka in ustanoviteljica uspešne založniške hiše Hay House, ki ima sedež v Kaliforniji v Združenih državah Amerike, kjer sem se tudi jaz šolala.

Kdaj pa znamo biti ljudje v trenutku? Takrat, ko se začnemo zavedati, da bodo ti trenutki zadnji, ki jih imamo na voljo. Imam stranko, ki jo spremljam na poti, ji nudim podporo, ker se je po parih letih fantastičnega zakona bila primorana začeti poslavljati od fizičnega odnosa s svojim možem. Huda bolezen je prekrižala njune bogate načrte za prihodnost in takoj je začela živeti za vse trenutke, ki so jima bili takrat namenjeni.
V obdobju poslavljanja sta bila močno zasidrana v sedanjost. Ko je stranka takrat prihajala k meni domov na coaching srečanja, se je zelo zavedala, da vse, kar ima trenutno, je danes. Kljub težki preizkušnji je to za nas ljudi zelo pomembna lekcija. In verjamem, da se iz te lekcije vsi skupaj lahko veliko naučimo.

Naj bo življenje naš učitelj – to je čudovita misel, ki mi je dala vedeti, da sem z razlogom začela raziskovati smrt. Menim, da se pravo življenje začne takrat, ko se naučiš že na začetku vsakega odnosa ljudi spustiti blizu, vendar tako, da z njimi sobivaš kot DVE CELOTI SKUPAJ — ne kot polovički, ki se dopolnjujeta. Takrat lahko začneš živeti polno, v trenutku, brez obžalovanj. Kajti vsak od nas je prišel v to življenje po izkušnjo in samo za določen čas. Eni verjamemo, da je ta čas že vnaprej določen, eni verjamejo, da to ni mogoče. In ni važno, vsi se soočamo z isto realnostjo. Pridejo trenutki, ko se moramo od nekoga posloviti, če imamo “srečo”, je to nekdo, ki zaključuje dolgo, lepo obdobje na Zemlji. Včasih pa smo tudi soočeni z izgubami, ki se zgodijo za naše srce, čisto prekmalu.

Obstaja pa drugačen pogled, ki ga raziskujem skozi svoje delo. Nikoli ne bom pozabila intervjuja, ko so mamico, ki se je morala fizično posloviti od svoje 13-letne hčerke, vprašali, kako je. Na presenečenje vseh je odgovorila, neverjetno sem hvaležna, da mi je življenje naklonilo, da sem bila lahko 13 let mama čudoviti osebi, ki me je ogromno naučila, nekateri nimajo nikoli te sreče, da postanejo starši.
In še en pogled Steva Jobsa, neverjetnega inovatorja in soustanovitelja podjetja Apple: šele ko pogledaš nazaj, lahko povežeš dogodke med seboj. On je to poimenoval z legendarno mislijo “connecting the dots”.

Kaj, če gremo mi skupaj lahko še višje kot Steve Jobs in lahko že v sedanjem trenutku razmišljamo, da je danes vse, kar imamo. Da ne želimo gledati nazaj, niti ne naprej, ampak želimo samo, da imamo odprte oči in pogledamo človeka globoko v oči. Da se naučimo uporabljati besede, da bomo danes, kaj lepega povedali ljudem, ki jim imamo okrog sebe. Da znamo objeti nekoga, ki mu želimo polepšati dan in ga polepšamo tudi sebi, saj smo tudi mi prejeli objem. Da znamo poslušati 100 %, ko nam nekdo nameni svoj čas. Da znamo nekoga obdariti z darilom, ki je namenjeno samo zanj in smo si vzeli čas, da smo to izbrali.  Da znamo poslušati sebe, da znamo reči ne drugim in sebi ja.

Po letih raziskovanja in radovednega odkrivanja sveta spoznavam, da je mogoče živeti tako, da na koncu ne čutimo obžalovanj – ne glede na to, kdaj pride trenutek slovesa zame ali za ljudi, ki jih imam rada. Hvala, ker ste sedajle sledili tem besedam in mi namenili vašo pozornost. Izredno sem vam hvaležna. Če ste radovedni tudi vi, potem pokukajte v moj svet na www.petraam.com ali me obiščite na Jarški cesti 22 v Domžalah.