🕯️🖤Si želiš podreti tabuje o slovesu? Klikni sem za več
🕯️🖤Si želiš podreti tabuje o slovesu? Klikni sem za več
Na kongresu ADMA bom predavala o termi, ki je pomembna za čisto vsako podjetje in vsak dom, zato sem na to temo tudi napisala članek, ki je bil objavljen v strokovni naročniški reviji ADMA. Več o reviji lahko zasledite tukaj.
Smrt je del našega potovanja, ki se mu reče življenje. Začne se z rojstvom in konča s smrtjo. Načeloma obširen del tega potovanja preživimo tudi na delovnem mestu. Življenje je kot škatlica presenečenj, zato nikoli ne vemo, kdaj in kaj nas čaka. Človek je družabno bitje, običajno živi v skupnosti in tudi smrt je del te skupnosti. Rada se pošalim, da nas obišče večkrat, ne samo takrat, ko smo mi na vrsti.
Osebo jemljem kot celoto in je ne delim na poslovno osebo in osebo, ki jo poznajo domači oziroma najbližji. Vsako jutro med tednom gre kot celota na delovno mesto. Zato ob smrti bližnjega žalovanja ne more izklopiti, ko prestopi prag službe, v kateri preživi velik del aktivnega dela dneva. Ko žalujemo, žalujemo tudi v poslovnem okolju.
Žalovanje mora biti odprta tema
Smrt je po navadi težka tema, o kateri se večina ljudi ne želi pogovarjati. Pogosto se nam zdi še zelo oddaljena, še posebej, če smo mlajši. Poslovno okolje je prostor, kjer se dela, ustvarja, raziskuje, sodeluje - v takem produktivnem okolju ni volje za razmišljanje o koncu in ni časa za umiritev, zato ta tema v večini organizacij ostaja zaprta.
"Samo en recept obstaja za to, da je tema smrti lahko odprta in lahkotna kjerkoli in to je, da se nanjo dobro pripravimo."
Sama sem bila dolgo let del velike mednarodne korporacije kot vodja internega komuniciranja in odgovorna za vse, kar se je dogajalo v podjetju, da so bili zaposleni zadovoljni in se počutili kot del poslovne družine. Ko se je v naše okolje prikradla smrt, smo sledili suhoparnemu protokolu, saj se to ni zgodilo pogosto in nekako ni bilo časa, da bi se ukvarjali z žalostnimi temami. Raje smo se posvetili dogodkom in akcijam, ki so naše zaposlene razveseljevali.
Po našem protokolu smo ob smrti poslali sožalnico družini zaposlenega v imenu celotnega podjetja, ekipa se je udeležila pogrebnega slovesa in poslala rože. V nekaterih primerih smo na recepcijo postavili žalno knjigo, v katero smo lahko kaj lepega zapisali v slovo, dodali smo sliko pokojnega in svečo. Že to se mi je zdelo nekaj več od suhoparnega protokola. Ampak zdaj, ko sem globoko v stiku z izgubami, vem, kako dobrodošlo se je tem temam bolj celotno posvečati tudi v poslovnem okolju. Samo en način obstaja, kako je tema smrti lahko odprta in lahkotna kjerkoli: tako, da se nanjo dobro pripravimo.
Smrt je tema, na katero moramo biti dobro pripravljeni
Si predstavljate, kako je lahko marsikaj drugače, če si na smrt pripravljen? To prikazujem na svojem domačem primeru naše psičke Lady. Eno leto preden se je poslovila, sem čutila, da bo počasi odšla. Ni kazala znakov bolezni, razen manjših tegob, ki so dokazovale njeno starost, vendar je bila moja intuicija vsak dan močnejša in je nisem mogla utišati. Raje sem se z njo začela spogledovati, začela sem razmišljati, kako se lahko jaz in moja družina na to pripravimo.
Začela sem odpirati to temo doma - najprej so bili vsi jezni name, kot da bom smrt priklicala, ampak se nisem ozirala na to. Vse bolj so se naši pogovori vrteli okrog tega, vse bolj sem naslavljala vprašanje, kaj bi obžalovali, če Lady od tistega dneva naprej ne bi bilo več z nami. Kar naenkrat smo imeli vsi več časa zanjo, bolj smo se ji posvečali in jo crkljali. Pogovarjali smo se, kakšno je naše stališče o evtanaziji in kaj bomo naredili z njenim telesom, ko nas bo zapustila. Na vse smo se pripravljali in bili pripravljeni, ko je prišel ta dan (pri njenih 13 letih). V roku enega leta od naših priprav se je poslovila; slovo je bilo kljub teži lepo, žalovanje pa lahkotno. Že čez en mesec smo lahko v našo družino sprejeli novo pasjo članico, Ruby. Verjamem v življenje v trenutku, ne pa v ostajanje v preteklosti ali hrepenenje po prihodnosti.
Kaj pa, če bi avto nenadoma povozil našo enoletno psičko Ruby in se na to ne bi mogli pripraviti? Smo se že, ko se je konec obetal naši prvi psički Lady. To opažam vsak dan. Ruby posvečamo veliko več ljubezni, veliko bolj jo vključujemo v naš vsakdanji ritem, živimo, kot da je z nami zadnjič. Seveda bi nam bilo hudo, če bi nenadoma odšla, seveda bi žalovali, ampak bi bilo vse skupaj bolj lahkotno, ker smo se pripravili, predvsem pa zato, ker živimo v trenutku.
Tudi na delovnem mestu bo lažje, če bomo o tem govorili in se na to pripravili. Zaposleni se boste počutili podprte in čutili boste, da lahko žalujete tudi v poslovnem okolju, ne samo doma.
V najtežjem obdobju moramo občutiti podporo
Človek se počuti podprtega v najtežjih trenutkih, ko je slišan, ko dobi pravo tolažbo, ko si zanj vzamemo čas, mu pomagamo, kadar si pomoči želi, ga iskreno objamemo ali mu podarimo nekaj kar si sam ne (z)more.
V ta stavek sem vključila vseh pet jezikov ljubezni. Z njihovo pomočjo lahko zaposlenim pomagamo, da lažje žalujejo tudi v službi. Ker smo si ljudje med seboj različni, tudi različno dojemamo podporo. V nadaljevanju predstavljam različne načine, na katere lahko glede nas to podprete sodelavke in sodelavce, ko žalujejo.
Vsi tisti, ki imajo za primarni jezik ljubezni posvečen čas, bodo v težkih trenutkih še bolj cenili, ko si bomo vzeli čas zanje. Če je zaposleni del ekipe in se je vrnil na delovno mesto po težki izgubi, se lahko dogovorite med seboj, kako mu boste posvetili čim več prostega časa, mu delali družbo ob začetku delovnika, med malico, da tudi na koncu delovnika ne boste takoj odhiteli po svojih opravkih, ampak boste še malo ostali in z njim podelili vtise dneva. Predvsem je pomembno, da se takrat osebi popolnoma posvetite, opustite brskanje po telefonu in druga opravila.
Besede potrditve so spodbudne besede, ki jih zaposleni izredno ceni, saj jih tudi sam velikokrat izreče - tako tudi prepoznamo, da je to njegov primarni jezik ljubezni. Zaposleni, ki govorijo ta jezik in so v fazi žalovanja, bodo želeli o tem veliko govoriti. Vprašati jih moramo, ali se želijo o tej temi pogovarjati, in poskusimo prepoznati, kakšen način spodbude bodo najbolj cenili.
Spodbudne besede lahko tudi napišemo v elektronsko sporočilo, SMS ali na list papirja, ki ga odložimo na mizo zaposlenega, da ga pričaka, ko se po boleči izgubi vrne nazaj na delovno mesto. Žalujoči veliko podoživljajo trenutke z osebo, s katero so izgubili fizični odnos, zato so zelo veseli, da lahko o tem govorijo. Veliko jim pomeni, da jih k temu spodbujate. Zahvalite se jim, da imate to čast, da z vami delijo vse te občutke.
Zaposleni, ki cenijo usluge, bodo v času žalovanja neizmerno veseli vaše pomoči. Pri tem jeziku ljubezni je zelo pomembno, da prisluhnete željam po času in načinu izvedbe. Tukaj ni prostora za vaše nasvete, ideje ali popolne izvedbe. Pomembno je, da osebo preprosto vprašate: Kako ti lahko pomagam?
Še posebej v času žalovanja je to vprašanje neprecenljivo. Ne pozabite pa nase, uslugo ponudite takrat, ko imate čas za njeno izvedbo. V tem času zaposleni, ki žaluje, ne more biti popolnoma predan projektom, zato je najlepše darilo, da si za nekaj časa razdelite njegove naloge. Lahko ponudite svojo pomoč tudi pri kakšnem domačem opravilu. Če vam čas ne dopušča in si to lahko finančno privoščite, lahko plačate tudi kakšno storitev ali v ekipi predlagajte zbiranje sredstev za ta namen.
"Ker smo si ljudje med seboj različni, tudi različno dojemamo podporo, kadar žalujemo."
Zaposleni, ki vas vedno objamejo, velikokrat sedejo čisto blizu, vas večkrat potrepljajo po ramenih, zagotovo govorijo jezik ljubezni dotik. Ta oseba se nikoli ne bo počutila ogroženo, če se je boste na spoštljiv način dotaknili tudi v delovnem okolju. V težkem obdobju pa je to še posebej velik izraz spoštovanja in sporočilo, da vam je mar. Oseba bo izredno cenila, če jo boste čim večkrat objeli, prišli v njeno bližino in včasih brez besed samo sedeli in pustili, da se lahko tudi fizično nasloni na vas. Ljudje, ki jim je jezik ljubezni dotik izredno tuj, bi lahko pomislili, da tak način izražanja sočustvovanja na delovnem mestu ni primeren, a še zdaleč ni tako.
Manjši odstotek ljudi ima kot primarni jezik ljubezni sprejemanje daril. Takšen zaposleni bo po povratku na delo med žalovanjem izredno cenil, če mu bo ekipa v znak sočutja podarila kakšno pozornost: cvetje, bon za masažo, da se bo lažje sprostil ob teh težkih dnevih, če je ekipa večja, lahko morda zbere denar za krajši oddih.
Vsekakor ne smemo pozabiti na celovitost življenja, saj to ni razdeljeno na osebni in poslovni del. Zaposleni žaluje doma in v delovnem okolju, zato je vsaka pozornost, ki jo boste namenili v znak sočutja, zanj velika potrditev, da se lahko v težkih trenutkih počuti še bolj sprejetega in kot pomemben del velike poslovne družine.
“Veliko ljudi verjame, da se v službo pride ‘profesionalen’, žalovanje pa je stvar doma in prostega časa. Danes vem, da to ne drži. Ko izgubimo bližnjo osebo, gremo v službo kot celota – z vso bolečino, zmedenostjo in utrujenostjo. V članku sem zapisala, kako lahko delovno okolje postane prostor, kjer je dovoljena tudi žalost, ne le učinkovitost.
Če si trenutno v obdobju žalovanja in hodiš v službo ‘kot da je vse v redu’, te vabim, da mi v zasebnem sporočilu napišeš, kako je zate.”