Povej meni, ne drugim!

Ko sem spoznala Gregorja, mi je kmalu, ko sva začela graditi svoj odnos, rekel nekaj ključnega: ”Povej meni, ne drugim”.

Nato mi je razložil, kaj je s tem mislil in zakaj.

---

Rekel mi je: “Petra, ko je kaj narobe, ko te kaj mori, bi te res prosil, da poveš meni, da poskusiva najti rešitev, ki nama bo pomagala iti čez oviro, ki nama je prišla na pot.
Jaz ne morem vedeti, kaj te teži, ali, s čim nisi zadovoljna, če poveš drugim, meni pa ne.
Drugi ne živijo z nama, niso v najini družbi 24 ur, drugi slišijo samo tebe in si takoj ustvarijo sliko, ki pa ni realna, če je zgodbo povedala samo ena stran.
Si moja žena, zato je dobro za najin odnos, da poveš, ko ti nekaj ni všeč.”

Na začetku mi je bilo težko. Zakaj?

Ker sem v prvem zakonu vedno govorila drugim, kadar je bilo kaj narobe v zakonu, sem razlagala prijateljicam, mami, sodelavkam in sodelavcem. Rezultat je bil, da nisem našla rešitve, ampak sem dnevno še bolj napihovala težavo, ki sem jo imela. V odnosu pa se ni spremenilo nič, ker nisem znala to skomunicirati.

Ampak zakaj sem govorila drugim o svojih težavah?

Predvsem, ker nisem bila slišana iz strani moža, ali sem naletela na kritiko, na obtoževanje. Vendar danes vem, da ni bila težava v njem, ampak v meni. V tistem času se nisem fokusirala nase, ampak sem samo želela spreminjati druge okrog sebe. Nisem prevzela odgovornosti, kaj jaz lahko naredim, ko naletim na težavo. Kako lahko nekaj komuniciram na spoštljiv način in najdem način, da bom slišana.

Danes je drugače, ker sem jaz drugačna, ker vem, da je na moji strani, da vložim trud v vezo, da prevzamem odgovornost, da me bo moj mož slišal, začutil mojo bolečino in predvsem, da povem. Pomagam si tudi s tem, da tudi v prepiru govorim njegov jezik ljubezni.

In danes sem jaz rekla Gregorju nekaj podobnega: ”Povej meni, ne držati v sebi”

Že nekaj dni je bil znerviran, včeraj zvečer pa je počilo, vnel se je prepir med nama. Ko sva utihnila, sva nekaj časa na kavču tiho sedela in odšla spat, ker enostavno nisva mogla komunicirati takoj, kaj se je ravnokar zgodilo. Imava dve pravili, ki pa vedno držita, ne glede nato, kako močno se sporečeva. VEDNO greva spat v spalnico in VEDNO se poljubiva za lahko noč.

Zakaj vseeno izbereva nekaj trenutkov ali ur tišine, ko se prepir konča?

Zato, ker odkar sem vnesla preprosto filozofijo Louise Hay v našo družino, ne sproščam več jeze, kot sem jo včasih. Včasih sem se zdrla in povedala marsikaj kar definitivno ni bilo primerno za ušesa tistega, s katerim sem bila v konfliktu. Sedaj znam drugače sproščati jezo, na to malo počakam in ko se ogenj v meni pogasi, sem pripravljena za pogovor, ki temelji na ljubezni in razumevanju.

In tako je bilo tudi pri tem prepiru. Zjutraj, ko sva vsak naredila svojo jutranjo rutino, sva se usedla in tokrat sem jaz rekla Gregorju: ”Povej meni, ne držati v sebi. Kaj te muči že nekaj dni.” In čisto takoj je izstrelil kot iz topa, kaj ga muči. In vedela sem, da je bilo vse povezano s tem. Pogovorila sva se, vprašala sem ga, kako mu lahko pomagam. Našla sva tudi odgovore na včerajšnji prepir.

Torej kaj nama je pomagalo:

• SPROSTILA SVA JEZO VSAK NA SVOJ NAČIN
• VZELA SVA SI ČAS ZA PREMISLEK
• IN POTEM SVA SI POVEDALA

KAJ, če bi tudi vidva znala drugače reševati prepire, kajti prepiri bodo vedno, ker samo tako vesta, da vajina veza raste. In če raste, ne bo ovenela, to je zakon narave, ki vedno drži.