Prvi november nas spomni tudi na tisto, kar ni bilo nikoli izrečeno

Starejši kot smo, več izgub doživimo. In ravno v tem času, ko se vsi spominjamo naših najbližjih, ki so že umrli, vsako leto prižgemo kakšno svečo več.

Ni pa to samo dan, ko se spominjamo ljudi, ki jih ni več. Je dan, ko se spomnimo vsega, kar je med nami ostalo neizrečeno.

Pogrešamo pogovore, objeme, dotike, stike, čas, ki smo ga preživeli z osebo, ki ji danes prižigamo svečko. Spominjamo se najlepših trenutkov, vendar nas ti trenutki vedno znova opominjajo, da te osebe ni več. Težko se je pomiriti s to mislijo, predvsem zato, ker si želimo, da bi se lahko ta odnos nadaljeval.

Nekatera dejanja v nas živijo desetletja, ne zato, ker so se zgodila, ampak zato, ker se niso nadaljevala ali pa mogoče niso dobila pravega zaključka. Mnogi od nas nosimo v sebi vprašanja, na katere nikoli ne bomo dobili odgovorov osebe, ki je ni več, pa vendarle si to želimo in čakamo na njih. To je velikokrat tista prava bolečina.

Vse bi človek dal, da bi lahko samo še enkrat objel to osebo, jo nekaj vprašal, ji povedal tisto, za kar nikoli ni dobil priložnosti. Samo še deset minut, samo še eno potovanje, samo še eno leto, tako se velikokrat mučimo v glavi, ko močno pogrešamo osebo, ki je ni več. Nezaceljene zgodbe niso del preteklosti, so del sedanjosti.

Še posebno je neizprosno, ko v nekaterih primerih na površje pride krivda, ki nas razjeda. Krivda, zakaj niso mogli rešiti situacije ali biti zraven ali celo preprečiti izgubo. Vso to krivdo si obesimo na svoje rame in tako iz dneva v dan živimo pod vso to težo, ki nas tlači nižje k tlom. In ravno iz te teže bolečine se lahko velikokrat razvije tudi bolezen.

Tudi jeza ali strah sta tista, ki nam onemogočata, da se soočimo z izgubo ljubljene osebe in s tem izrečemo, kar je potrebno izreči, in dokončamo, kar je ostalo nedokončano v tem odnosu.

Kaj če obstaja način, kako dobiti pravi zaključek tudi, ko ni več sogovornika na drugi strani. Na podlagi izkušen, ki jih pridobivam ob poslušanju zgodb, ki so vse prej kot lahke, lahko kot coachinja, ki ljudem pomaga pri soočanju z izgubami, zatrdim, da lahko ljudje, ko umirimo misli, odpustimo zamere ter sprostimo jezo, žalost, krivdo in strah, v sebi zaslišimo odgovore, ki smo jih tako dolgo iskali.
In ravno ti odgovori nam pomagajo napisati zaključek zgodbe, ki hrepeni po zadnjem poglavju. Z zapisom zadnjega poglavja se zgodba zaceli in je del preteklosti. Vendarle to ne pomeni, da jo želimo pozabiti, jo pospraviti v omaro z nalepko PRETEKLOST. To pomeni, da je dobila ta zgodba čudovito polico v omari SEDANJOST in s tem lahko večkrat posežemo po prebiranju te zgodbe brez ostre bolečine in močnih čustev.

Kaj če je največji dar, ki si ga lahko letos podarimo, pogum, da se srečamo s tem, kar ostaja neizrečeno in nedokončano.

Že danes lahko ob tem, ko se vrnemo iz pokopališča, vzamemo v roko list papirja in začnemo pisati vse, kar je ostalo neizrečeno. Vse kar je potrebno sprostiti iz naše glave, telesa, srca in sem prepričana, da že ob prvih stavkih bo čutiti olajšanje.

Članek napisala za spletni portal MODRE NOVICE; Petra A.M., 30.10.2026.