Ko dobim več, kot dajem

Zdaj, ko pišem ta blog, mi moja Ruby, pudljica, sedi v naročju in razmišljam, koliko so mi psi dali v zadnjih 25 letih, odkar sem prvič imela možnost postati lastnica psa.

Vsakodnevno dajem Ruby svoj čas in ljubezen, vendar je to vedno omejeno, kajti imam kar razgibano življenje. Ona meni daje 100 % pozornosti, vedno, ko sem ob njej. V tej kepi dlake je sama ljubezen. In nekako tako je, ko spremljaš nekoga, ki umira. Tisti svoj čas, ki ga odmeriš za spremljanje nekoga, ki se poslavlja s tega sveta, je v bistvu čas zate.

Moj primer

Vsak torek se odpeljem v dom za ostarele, kjer v vlogi prostovoljke Slovenskega društva Hospic spremljam uporabnika, ki ima neozdravljivo bolezen. Že ko stopim v dom, se me vedno razveseli gospa, ki sedi za recepcijskim pultom, in se mi nasmehne. Nato na poti do sobe srečam veliko ljudi, ki jim namenim vsaj nasmeh in kakšno lepo misel. Ko pa stopim v sobo, kjer je doma uporabnik, ki ga spremljam, dobim največji nasmeh in hvaležnost, ki se razleze čez celotno sobo. Z mano se sporazumeva predvsem s svojo energijo, nasmehom in kretnjami, kajti bolezen, ki jo ima, mu preprečuje govorjenje. Če je lepo vreme, ga odpeljem z vozičkom na bližnje šolsko igrišče. Tam imava že ustaljeno rutino. Uporabnik obožuje igre z žogo. Najprej si podajava žogo točno pred velikim nogometnim golom, da je občutek, kot da jo brcava. Nato se prestaviva na košarkarsko igrišče, kjer me je že ob prvem sprehodu spodbudil, da mečem na koš in skupaj štejeva do 10 zadetih košev. Seveda je kar nekaj smeha vmes, kajti jaz in žoga sva tujca že od malih nog, vedno sem se nekako bala žoge. Še posebej se uporabnik zabava, ker res nisem najboljša v metanju na koš. Zadnja postojanka na šolskem igrišču je pingpong miza. Tam si spet podajava žogo čez mrežo, ki loči polovici mize. Nato pa se počasi odpraviva nazaj proti domu. Uporabnik večkrat pokaže z rokami v nebo, kot da mi želi povedati, da je zunaj svoboda in da tam ni prostora za njegovo bolezen.

Ob deževnem vremenu ostaneva v sobi, kjer se tudi žogava, kartava in igrava družabne igre. Vse to je nagrada za mojega notranjega otroka, za tisto malo Petro, ki je oboževala biti zunaj s sosedi, sestričnami in prijatelji ter je oboževala igrati družabne igre.

Torej je edina moja naloga kot prostovoljke ta, da se prepustim željam uporabnika in sprejemam vse, kar mi življenje v danem trenutku nudi.

Življenjska formula, ki me jo je naučila Louise L. Hay: Kar daš, to dobiš

se v primeru spremljanja umirajočega človeka samo pomnoži. Ko spremljam umirajočega, dajem svoj čas, dobim pa nazaj tisočkrat pomnoženo ljubezen, ki se kaže v pozornosti, ki jo umirajoči človek namenja. Ob vsem tem se sprošča neprecenljiva hvaležnost, ki je najboljša formula za bogato življenje do zadnjega diha.

Zakaj to PREDAJAM NAPREJ

Ni potrebno, da si prostovoljka oziroma prostovoljec pri društvu Hospic, da lahko daješ in ob tem prejemaš še več.

Velikokrat v življenju bo prišla priložnost za spremljanje bližnjih, prijateljev, sosedov ali znancev, ki bodo prišli na tvojo življenjsko pot ravno v svojem zadnjem dejanju na tem planetu. Verjamem, da je tudi že kakšna takšna izkušnja za tabo, ki jo z veseljem deliš in s tem spodbujaš vse okrog sebe, da ko daješ, dobivaš pomnoženo.

In s to gesto pomagaš človeštvu, da tudi zadnje obdobje naših življenj postane lahko najlepše. Misel, ki me vedno spremlja: Bolje ko postaja, bolje postaja, drži tudi, ko se naše življenje izteka.

Več ko razmišljam o smrti in izgubah, bogatejše postaja moje življenje, zato posvečam svoj čas tem temam in jih z veseljem delim s tabo. Več o mojem delu si lahko prebereš tukaj.